Dux 170SL Manuel d'utilisateur télécharger pdf (Page 236)

236

ZGODOVINSKI ^ASOPIS • 56 • 2002 • 1–2 (125)

kulturo iz leta 1993, da bi zaradi nepoznavanja istrske zgodovine in kulturne preteklosti za~eli s pre-

vajanjem in izdajanjem nekaterih del, predvsem starej{ih, ki bi slovenskemu bralcu, pa tudi strokovnjakom

in znanstvenikom ter ljubiteljem zgodovine na ta na~in prikazali nekatera temeljna dela istrskega zgodovi-

nopisja.

@e v tem delu je odgovorni urednik in avtor ve~ine sestavkov dr. Darko Darovec napovedal tudi

prevod in izid nekaterih temeljnih del, med njimi predvsem znamenite Corografie ecclesiastice koprskega

{kofa Paola Naldinija. Prav gotovo je k prevodu in izidu pripomogla 300-letnica natisa izvirnika in 1400-

letnica koprske {kofije, ki smo jo v okviru Zgodovinskega dru{tva in ZRS-ja obele‘ili tudi z vsebinsko

bogatim znanstvenim simpozijem, ki je oktobra leta 2000 potekal v prostorih koprskega muzeja. Po~astitev

teh ~astitljivih jubilejev, tako 1400-letnice koprske {kofije kot leto{nje 700-letnice Minoritskega samosta-

na v Piranu, so obenem dala prilo‘nost za bolj poglobljene in obse‘nej{e raziskave s podro~ja cerkvene

zgodovine, ki smo jih doslej pogre{ali.

V vrsti krajepisov lahko Naldinijev krajepis koprske {kofije iz leta 1700 opredelimo za enega najbolje

dodelanih in tudi po sodobnih na~elih znanstvenih metod in pristopov obravnavanja dolo~enih dogodkov

in procesov v zgodovinopisju najbolj doslednih, saj sproti navaja uporabljene vire in literaturo, kar v

njegovem ~asu ni bilo povsem obi~ajno. Obenem na ve~ mestih polemizira s predhodnimi pisci in podaja

nasprotne argumente, ki jih je kasneje tudi sodobno zgodovinopisje v glavnem potrdilo.

Naldinijev krajepis lahko opredelimo kot neke vrste obse‘no vizitacijsko poro~ilo, ki je terjalo veliko

~asa, napornega in natan~nega dela, saj si je {kof od leta 1686, ko je bil posve~en za koprskega {kofa, pa

do izida svojega dela leta 1700, ogledal in opisal domala vse tedanje cerkve in samostane koprske {kofije.

Podrobno je opisal tudi vse tedanje cerkvene ustanove in versko stanje celotne {kofije pod katero so

spadali piranski, izolski, kubejski in krkav{ki vikariat. To novo upravno strukturo in reorganizacijo {kofije

je Naldini zasnoval po sinodi, ki jo je sklical leta 1690. Meje tedanje koprske {kofije so sicer ostajale enake

kot v srednjem veku: na severu je meja segala od cerkve sv. Petra na Gazelu (obmo~je dana{njega

Ankarana), od tod je tekla na jug ob obali mimo Kopra, Izole, Strunjana, Pirana in Se~ovelj do Savu-

drijskega rta, kjer se je dotaknila uma{kega teritorija oziroma novigrajske {kofije. Tu je meja zavila na

vzhod po Istrskem ali Savudrijskem krasu do Ka{tela, nato proti severu pre{la na Krkav~e, Ko{tabono (tu

se je znova dotaknila skrajnih meja novigrajske {kofije), od tod pa na Marezige, Lopar, Tru{ke, Popetre pa

vse do So~erge, kjer je spet zavijala proti severu na Movra‘, Smokvico, Gra~i{~e, Hrastovlje, Kubed, se

povzpela na Tinjan, nato nadaljevala do Dekanov, Sv. Antona ter po Ri‘ani do morja. Obmo~je koprske

{kofije je v obsegu merilo 60 milj in bilo razdeljeno, kot ‘e re~eno, na {tiri vikariate, ti pa na ‘upnije, ki jih

je bilo na celotnem obmo~ju 17.

Celotno Naldinijevo delo je razdeljeno na 6 knjig, te pa so razdeljene na posamezna poglavja: I. knjiga

nosi naslov »O koprski stolnici, {kofiji, {kofih in kapitlju«, v drugi je Naldini spregovoril »O svetih in

redovnih cerkvah ter dobrodelnih zavodih v Kopru«, tretja opisuje prvi, to je piranski vikariat, ~etrta knjiga

pa izolski vikariat. Peta podaja oris kubejskega, {esta knjiga pa zadnjega, to je krkav{kega vikariata. Ker

je koprska {kofija obsegala skoraj celotno ozemlje nekdanje komune, ki se deloma ujema z dana{njo

koprsko ob~ino, razen nekaterih vasi pod Kra{kim robom (‘upnija Osp in Loka ter vas Rakitovec v

buzetski ‘upniji), ki so do leta 1788 spadale v okvir tr‘a{ke {kofije, ter vasi [terna ju‘no od Dragonije v

okviru novigrajske {kofije, kot tudi izolske in piranske ob~ine, nedvomno lahko re~emo, da gre v tem delu

za celotno predstavitev Slovenske Istre v vseh njenih zgodovinskih, verskih in cerkvenoupravnih, umet-

nostnozgodovinskih, etnolo{kih, socialnih, jezikoslovnih in nenazadnje etni~nih zna~ilnostih. Ravno te

zna~ilnosti bodo za slovenskega bralca nadvse zanimive, saj je Naldini eden redkih italijanskih piscev, ki

je slovanskemu ‘ivlju v Istri dajal velik pomen in bil do njega korekten in objektiven. Ob Giacomu Filippu

Tommasiniju, novigrajskem {kofu, je Naldini Slovane ozna~eval kot dobre in marljive poljedelce oziroma

kolone kljub dejstvu, da niso bili avtohtoni prebivalci Istre, kar pa je v popolnem nasprotju s stali{~i

nekaterih ~lanov koprske Akademije dei Risorti, ki so sicer sredi XVIII. stoletja, ko je akademike vodil

znameniti koprski razsvetljenec Gian Rinaldo Carli, odklanjali slovanski zna~aj Istre. Sam Carli je slovan-

ski element ~util in ozna~eval predvsem kot tujek v romanski tradiciji Istre, ki je bila zanj pomembna

komponenta embrionalne nacionalne zavesti Italijanov. Po Carliju je Istra po propadu rimskega imperija

za{la v dekadenco, ki jo je ~util kot zaton civilizacijskih vrednot, pri tem pa je zanemarjal analizo vzrokov,

ki je bila prisotna v diskusijah njegovih sodobnikov. V polni meri je tu lo~eval aristokratsko-me{~anski in

pode‘elski sloj ter je le v prvem videl protagonista zgodovinskega razvoja in nosilca humanisti~nih

1 2 ... 231 232 233 234 235 236 237 238 239 240 241 ... 262 263

Commentaires sur ces manuels

Pas de commentaire

Dux 170SL Manuel d'utilisateur Page 236

Commentaires sur ces manuels

Produits connexes et manuels pour Chauffe-eau et chaudières Dux 170SL